„Jězus modleše so na jednym městnje. Jako bě přestał, jemu jedyn z wučomnikow rjekny: Knježe, nawuč nas so modlić, kaž je tež Jan swojich wučomnikow wučił!“ (Lk 11,1).
So modlić – to móžeš na wšelake wašnja a we wšelakich situacijach. A byrnjež su to zdychnjenčka. Tu pak su wučomnicy dožiwili Knjeza w modlitwje a to bě za nich tak, zo chcychu to tež nawuknyć. Tuž prošachu: Knježe nawuč nas so modlić! a to kaž je tež Jan swojich wučił, su přistajili kaž tajke wusprawnjenje za swoju próstwu. Bohu so modlić, z nim rěčeć, so z nim zetkać, kaž to pola Jězusu dožiwichu – to trjeba nawod! Jězusej do šule hić pak njetrjeba žane wusprawnjenje ale skerje wobstajne zwučowanje.
MN